INOVATIVNOST MLADIH ZA PREHOD V INOVATIVNO DRUŽBO

Ustvarjalnost in njena manifestacija v obliki inovativnosti sta ključna vzvoda ustvarjanja dodane vrednosti v današnjem času in prostoru, zato je potrebno aktivirati čim več potencialov, ki bodo omogočili prehod v inovativno, na znanju in modrosti temelječo družbo.

Praksa nas uči, da je za učinkoviti razvoj inovativne družbe potreben sistematičen in uravnotežen razvoj vseh deležnikov inovacijskega prostora. Eden ključnih protagonistov inovativnosti naj bi bil šolski sistem, ki vzgaja nove generacije aktivnih ustvarjalcev in nosilcev sprememb. Zato je pomembno graditi inovacijsko zavest na vseh nivojih predšolskega, šolskega in visokošolskega sistema kot tudi pri vseh ostalih deležnikih, ki ga sooblikujejo.

Slovenija ima prav na tem področju idealno priložnost, da zagotovi trajnostno inoviranje družbe preko sistematične vzgoje mlade generacije v smer ustvarjalnega razmišljanja in inovativnega delovanja.Prvi poskusi tovrstnega aktiviranja mladine že obstajajo in so predvsem podjetniško-civilne narave. Eden izmed živih projektov na terenu je tudi Vibacomovo delo na področju inovacijskega komuniciranja, katerega namen je krepiti inovacijski potencial med mladimi. V nadaljevanju vam podajamo intervju z Mojco Štepic, vodjo projekta InCo Jr., ki že 4 leta aktivno spodbuja ustvarjalnost in inovativnost med slovenskimi šolarji in učitelji.

INTERVJU Z MOJCO ŠTEPIC

Mojca Štepic je del Vibacomove ekipe, znotraj katere samostojno vodi projekte s področja inovativnosti in podjetništva. Svoj zadnji izziv udejanja v kombinaciji obeh področij v vzgojno-izobraževalnih sistemih, kjer spodbuja mlade in izziva učitelje, da pogledajo na obstoječe in znane reči na drugačen način. Nič neobičajnega ni, da uživa v konstruktivni komunikaciji in sodelovanju z ljudmi, saj je po svojih naravnih talentih mediator in odličen poslušalec. Več o Mojci

Mojca Štepic (Vir: MŠ)

EL: Kakšne so tvoje asociacije na besedno zvezo "inovativnost in mladi"?

MŠ: Predvsem gredo v smeri neizkoriščenega potenciala, neusahljivega vira drugačnega načina razmišljanja, odprtosti do sprememb (za razliko od mnogih preostalih deležnikov družbe) in želje po izražanju sebe in svojih misli.

EL: Kaj te je potegnilo v delo z mladimi na področju inovativnosti?

MŠ: V največji meri zagotovo potreba njih samih, da se znotraj šolskega sistema lahko izrazijo na drugačen način, da se znotraj svojega kroga potrdijo v lastni individualnosti pri snovanju idej, ter da spoznajo številne možnosti, ki jih inovativnost ponuja pri svojem osebnem in strokovnem razvoju. Istočasno pa tudi potreba po tem, da inovacijski projekti ne ostanejo samo stavek znotraj različnih strateških dokumentov, ampak dobijo svojo vrednost v praksi, na terenu.

EL: Kakšni so bili začetki projekta InCo Jr., kako se je sploh delo z mladimi začelo?

MŠ: Začelo se je 4 leta nazaj preko t.i. podjetniških krožkov, kjer smo ugotovili, da je sicer odlično, da mladi pridobijo znanja o že preizkušenih orodjih, kako lahko nek izdelek ali storitev spravijo v življenje, da pa imajo tudi sami nore ideje o novih, drugačnih prijemih, s katerimi je moč doseči enak ali pogosto še boljši efekt, ne vedo pa, ali je to sprejemljivo, dovoljeno, prav. Z delavnicami v okviru projekta InCo Jr. smo jim možnost izražanja samega sebe dali in rezultati so presenetljivi.

InCo Jr. je program za spodbujanje inovativnosti, inovacijskega komuniciranja in inovacijskega novinarstva v vzgojno–izobraževalnih sistemih). Je eden nosilnih projektov InCo gibanja za inovativni preboj Slovenije, ki ga koordinira podjetje Vibacom v sodelovanju s partnerji. Poslanstvo projekta je spodbujanje kakovostnega komuniciranja in kritične presoje o ustvarjalnosti in inovativnosti pri mladih in vzgojiteljih ter učiteljih v slovenskih vrtcih, osnovnih šolah in srednjih šolah. Projekt se izvaja od leta 2006, v tem času je bilo opravljenih preko 100 delavnic z več kot 1.100 mladimi in 1.050 učitelji in drugimi pedagoškimi delavci. Ti podatki kažejo, da se je projekt v slovenskem prostoru že dodobra zasidral in kaže tudi že pozitivne rezultate, o katerih se sliši tudi v tujini (v letu 2009 je bil projekt predstavljen na konferenci Interface Innovation v Bruslju in na 6. Konferenci o inovacijskem novinarstvu na Stanfordski univerzi v ZDA). Več na: www.incogibanje.si/incojr

Delavnica v sklopu projekta InCo Jr.

na osnovni šoli (Vir: Vibacom)

EL: Kako mladi dojemajo inovacije, jih novo sploh privlači?

MŠ: V osnovi razumejo inovacijo kot invencijo, torej kot nekaj novega in predvsem v obliki izdelka. Pogosto mislijo, da za ustvarjanje inovacij potrebuješ ogromno količino denarja in da moraš biti vsaj znanstvenik ali umetnik. Ko ozavestijo, da je inovativen lahko vsak in to na različnih področjih (izdelki, storitve, načini dela, odnosi, modeli, itd.), postanejo bolj samozavestni, odprti za sodelovanje in izmenjavo svojih idej, pripravljeni prispevati. Motivira jih dejstvo, da nobena ideja ni neumna, in da izmenjevanje in komuniciranje svojih idej dejansko lahko obrodi prave sadove. Vsi vemo, da domišljija mladih nima meja, zato razmišljanje o nečem novem in drugačnem in to v okviru šolskega sistema, v njihovo zavest in delovanje prinaša novo svežino.

EL: Vemo, da je eden izmed ključnih nalog projekta InCo Jr. spodbujanje mladih za poročanje o inovacijah, kar se tudi nagrajuje v sklopu InJo nagrade. O čem pišejo mladi v prispevkih, kje so pomanjkljivosti?

MŠ: Materiale za ustvarjanje prispevkov iščejo v vsepovsod, na hišnem pragu, v svojih lokalnih skupnostih, pa tudi globalno, izven meja, ki so jim vsakdanje. Pišejo o inovativnih izdelkih, ki spreminjajo tok družbe, opisujejo inovativne podjetnike in podjetja, razlagajo, zakaj so inovacije potrebne, kakšen vpliv imajo na prihodnost, katere so prednosti in slabosti posameznih, že uveljavljenih inovacij, kje inovativnosti ni, pa bi bila zelo potrebna, itd. Z vsebinami velikokrat presenetijo, saj najdejo tudi "neobičajna" področja, kjer se inovacije dogajajo, npr. inovativnost med invalidi, inovativnost v obvladovanju čustev, itn. Glede na dosedaj prejete prispevke, teh je bilo v zadnjih treh letih kar 93, prednjačijo tisti, ki se nanašajo na ekologijo in podjetništvo, kar je izredno pohvalno in spodbudno. Kar se pomanjkljivosti tiče, bi izpostavila predvsem nadomeščanje ustvarjalnosti z inovativnostjo brez pogleda na tržno manifestacijo.

Pomen izobraževanja in usposabljanja mladih za kakovostno poročanje o inovacijah je bil izpostavljen tudi na 4. Regionalni konferenci o inovacijskem novinarstvu Stanford po Stanfordu 2009, ki jo je 3. septembra organiziral Vibacom v Sodelovanju z Evropskim novinarskim centrom. Na konferenci se je izpostavilo, da je pomembno že v mladih letih osveščati potencialne novinarje o inovacijah in jih naučiti prepoznavati le-te, da bodo skozi nadaljnje usposabljanje resnično kakovostno in kritično pristopili k poročanju o inovativnosti, in se hkrati razvijali v celostne osebnosti, ki lahko podajajo celostne zgodbe. Več o konferenci

Podelitev priznanj za najbolj kakovostne osnovnošolske

in srednješolske prispevke o inovativnosti v okviru InJo

nagrade 2009 na InCo konferenci 2009 (Vir: Vibacom)

EL: Kako lahko še spodbudite poročanje mladih o inovacijah?

MŠ: Mladi potrebujejo raznolikost in možnost izbire. Niti niso vsi naklonjeni pisanju in besednemu izražanju. Zato jim bomo v okviru InJo nagrade poskušali dati na razpolago še dodatne komunikacijske kanale. Skupaj s priznanim fotografom, g. Bojanom Brecljem, že oblikujemo kriterije za poročanje o inovativnosti preko dokumentarne fotografije, spodbujali bomo tudi izražanje preko multimedijskih kanalov, dodajamo tudi možnost izražanja preko stripov, računalniških predstavitev in intervjujev. Poudarek dajemo vsebini, zato so orodja komunikacije lahko praktično kakršnakoli. Tudi s tem se namreč želimo prilagoditi različnim talentom in zanimanjem mladih in s tem na dan privabiti njihov ustvarjalni duh.

Vzporedno s projektom InCo jr. poteka tudi projekt InCo Ba., ki je namenjen sistematičnemu izobraževanje izvajalcev študijskih programov in študentov samih o temeljih inovativnosti, inovacijskih procesih in inovativni družbi, o razumevanju vpliva inovativnosti na ustvarjanje dodane vrednosti in trajnostno rast nekega prostora. V ta namen je bil razvit tudi poseben natečaj (v partnerstvu z Ljubljanskim univerzitetnim inkubatorjem) in sistem nagrad za najboljše študentske prispevke na temo inovativnosti v sklopu InJo nagrade 2009.

EL: Poleg delavnic za učence in dijake na vsaki šoli izvajate tudi predavanja za učitelje? Kakšni je njihov odnos do inovativnosti?

MŠ: Poleg razumevanja, da morajo učitelji spodbujati ustvarjalnost in inovativnost pri mladih, so predavanja usmerjena tudi v razumevanje in osveščanje pomembnosti spodbujanja lastne inovativnosti ter zagotavljanja okolja in orodij, da se drugi (tako učenci/dijaki kot sodelavci) lahko izražajo inovativno. Velik poudarek dajemo osebnostnemu razvoju, samoiniciativnemu prispevanju vsakega zaposlenega na šoli ter povezovanja tako znotraj šole kot tudi z zunanjimi deležniki (starši, dobavitelji, drugimi šolami, predstavniki lokalne skupnosti, itd.).

Dejstvo je, da se v večini šolskih okolij pomena inovativnosti kot vrednote, ki prinaša dodano vrednost, še vedno premalo zavedamo. Velikokrat naletimo na zastarele načine delovanja, ki so pogojeni s preteklim načinom vzgoje, strahom pred izpostavljanjem, enosmernim razmišljanjem in konceptom prav-narobe oz. črno-belo brez razumevanja, da je dopustna tudi mavrica. Ne glede na to, da nekateri učitelji razumejo, kako pomembno je spodbujanje inovativnosti, se v praksi kaže, da je primarno in nujno potrebno razumevanje in spodbujanje inovativnosti navišjega vodstva šole.

EL: Letos ste se prvič lotili projekta tudi z vrtci? Kako je potekalo druženje s cicibani?

MŠ: V duhu inovativnosti smo se za projekt z vrtci povezali v vrtcem Trnovo iz Ljubljane, ki je izredno napreden prav na področju oblikovanja in uvajanja inovativnih poslovnih modelov v predšolsko vzgojo. Skupaj s tremi predstavniki vrtca in glavnim gostom - lutko, vesoljčico Trajo, smo z otroki ustvarjali posebne zemljevide. Na podlagi sodelovanja je nastala tudi trdna povezava med ljubljanskim in mariborskim vrtcem, ki sedaj izmenjujeta znanja, izkušnje in celo obiske otrok.

EL: Ali se slovenska podjetja zavedajo, da je ustvarjalna in inovativna mladina potrebna tudi za njihov dolgoročni in trajnostni razvoj?

MŠ: Vsekakor. Podjetja in organizacije, ki so do sedaj podprle projekt InCo Jr. znotraj svojih lokalnih skupnosti se zavedajo, da je za lastno inovativnost potrebna tudi podpora neposrednega okolja. Težko je namreč delovati in ustvarjati inovativno v okolju, kjer je inovativnost nerazumljena in se ne uveljavlja v praksi. Hkrati pa se podjetja, ki vlagajo v inovativnost mladih, zavedajo tudi, da prav ti mladi predstavljajo njihov bodoči zaposlitveni potencial. V odrasli dobi je vsekakor težje razvijati vrednote usmerjene k neprestanim spremembam, stalnem iskanju novih rešitev, ustvarjalnosti, drugačnosti in drznosti, kot je to mogoče razviti pri mlademu človeku.

V 4-letnem poteku projekta so izvedbo delavnic podprle naslednje organizacije:

• razvojni centri (Center za razvoj Litija d.o.o.),

• občine (Občina Hrpelje – Kozina),

• šole (OŠ Danile Kumar, Ljubljana),

• podjetja ( ETI Elektroelement d.d., Trimo d.d., Adria Mobil d.o.o., Kostak d.d., Elektro Maribor d.d., Vinakoper d.o.o.).

EL: Kje vidiš nadaljnji razvoj projekta InCo Jr.?

MŠ: V sistematičnemu in periodičnemu izvajanju tovrstnih delavnic na posameznih šolah, v aktivnemu vključevanju staršev v projekt, v vključevanju inovativnih posameznikov in podjetij iz lokalnih skupnosti v delavnice ter v organizaciji mednarodnih taborov, kjer bi se mladi iz različnih držav srečali in izmenjevali svoje izkušnje o inovativnosti na konkretnih primerih.

Izjave udeleženih v projektu InCo Jr.

“Dobro je, da nas nekdo spodbuja k razmišljanju. Na delavnici smo spoznali nove ideje sošolcev ter prijateljev in njihov način razmišljanja. Fino bi bilo, da bi nas ljudje še bolj podpirali pri ustvarjanju novih idej, mogoče celo plačali kakšno izobraževanje v tujini, da bi spoznavali nove ideje in nove ljudi.” Maja Jug, 9.a, OŠ Gradec, Litija

"Delavnica je bila zanimiva, ker si imel možnost povedati svoje mnenje in razmišljati, kaj vse bi še lahko naredil na novo, kaj bi lahko spremenil, naredil bolj preprosto." Urška Pribožič, 4.b E, Ekonomska in trgovska šola Brežice

“Predavanje je bilo zanimivo, poučno in dobro predstavljeno. Predavateljica je predavanje zelo nazorno popestrila s primeri iz prakse in jih prenesla v vsakdanje življenje. Pomena inovativnosti ter ustvarjalnosti kot vrednote se v okolju šole premalo zavedamo. Menim, da je seminar vsem udeležencem osvetlil pomen razvijanja inovativnosti na vseh ravneh – tako pri strokovnih delavcih kot tudi učencih. Inovativnost in inovacije prepogosto povezujemo zgolj s področjem podjetništva, kjer so vidni konkretni produkti ustvarjalnega mišljenja. Konkretne delavnice s področja inovacijskega komuniciranja bi nam podale bolj jasne smernice za spodbujanje inovativnosti pri učencih.” Polona Kralj Zupančič, Pomočnica ravnateljice OŠ Mokronog

Estera Lah in Mojca Štepic med intervjujem

(Vir: Vibacom)

Naj bodo tovrstne zgodbe v jesenskih dneh, ko se življenje vrača v vrtce, šole in fakultete, spodbuda, da se pristopi k še bolj sistematičnemu spodbujanju ustvarjalnosti in inovativnosti slovenskih mladih. Naj postanejo mladi gonilo inovativne družbe!

Vibacom tim

Intervju je z Mojco Štepic 21. septembra opravila Estera Lah.

INTERAKTIVNOST KOT POLIGON USTVARJALNOSTI

Ustvarjalnost nima meja. Povezuje se preko neskončno novih spoznanj, se tako širi, plemeniti. Nikoli ne preneha raziskovati. Prodre v vse nivoje naše zavesti in podzavesti. Nas hrani, spodbuja, razkraja in sestavlja. Pomaga nam odkriti nas same, našo lepoto, praznino, srčico, vzvode za naš razcvet in poslanstvo. Nekateri z umetnostjo sobivamo, drugi zavestno širijo meje njenega univerzuma. Mednje sodi tudi tokratni intervjuvanec.

Peter Ciuha je človek, ki povezuje svetove. Svet življenja, likovne umetnosti, glasbe in novih medijev. Njegov trenutni poligon ustvarjalnosti je interaktivnost. Njegova tiha želja je na čim bolj naravni način odpreti ljudem pot v glasbo in druga ustvarjanja. Išče nove poti za manifestacijo ustvarjalnega duha. Za začetnike in tiste, ki se že prosto potapljajo v ustvarjalne globine. To je njegova zgodba.

INTERVJU S PETROM CIUHO

VB: Kdo je Peter Ciuha?

PC: Akademski slikar, specialist grafik, magister umetnosti,

visokošolski predavatelj risanja in slikanja na Visoki šoli za dizajn. V svojem bistvu ustvarjalec in iskalec mej mogočega v umetnosti. Sanjač, ki pravzaprav raziskuje meje v vsem kar počne. Ko delam so to meje umetnosti, ko učim je to pedagogika in didaktika, ko imam pred sabo klavir je to začetek glasbe; enako pri računalniku. Vedno znova iščem okna v novi svet, ki ga brez posebnega odnosa do umetnosti sploh ne bi bilo mogoče videti.

Peter Ciuha igra klavir v MATERNICI (Vir: Ciuha)

PETER CIUHA – BIOGRAFIJA

Peter Ciuha nadaljuje študij Videa in novih medijev na Akademiji za Likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani na temo Vizualizacije glasbe. Računalniški del projekta nastaja na Fakulteti za informatiko v Ljubljani, avtor računalniškega programa je dipl. ing. Bojan Klemenc. Avtor in soavtor učbenikov za osnovno šolo Likovna vzgoja 7, 8 in 9, Založbe Mladinska knjiga. Pripravlja priročnik za učitelje. Oče 14-letnega sina Jakoba, bodočega arheologa. Več.

VB: Kaj je zate meja?

PC: Meje so tiste točke, kjer stvari postanejo zanimive. Sredina je mrtva, stran od dogajanja. Meje pa so vznemirljive. Tudi znotraj samega sebe. Lahko si tam, kjer si vedno bil, ali pa tudi pri sebi vedno znova iščeš nov izziv, preko meja ustaljenega.

VB: Kje in kako lahko odkrivamo in podiramo te meje?

PC: Med različnimi čutili; vsa čutila se končajo v možganih. Med različnimi jeziki; verjamem, da je mogoče vse te svetove povezovati; to so vid, sluh, gibanje - v druge zaenkrat še nisem šel. Med dvemi različnimi stanji: stanje ustvarjalnosti, vsakodnevno stanje.

VB: Kako stanja vplivajo na nas?

PC: Na primer, vsakodnevno je tisto, kar je utečeno, vezano na sredino, kjer se redkokdaj kaj zgodi. V tem stanju se pogosto znajdemo, ker stvari vzamemo “zdravo za gotovo” in se ne ukvarjamo s tem, kar v resnici slišimo in vidimo, ampak delujemo mehanično, samodejno. S tem se zapremo za doživljanje in živimo v lažni realnosti svojih predstav in domišljije.

VB: Kaj pa ustvarjalno stanje?

PC: Pri ustvarjalnem stanju pa izključimo cenzuro. Gledaš, poslušaš, občutiš trenutek, v katerem si - svet okoli tebe, samega sebe v njegovi popolnosti. Temu bi lahko rekel tudi maksimalno stanje odprtosti, pozornosti. V takem stanju si pripravljen na dialog z neznanim, predvsem s tistim, kar niso samo misli. Zato je ustvarjalnost zame raziskovanje ne vnaprej določenega.

PC: Neznano ima še eno drugo dimenzijo, mistično. Pravijo, da je bila v

prejšnjih oblikah religije beseda bog označena z besedo neznano in šele

moderna družba je oblikovala boga po svoji podobi.

VB: Kako to odzvanja v praksi?

PC: Poskušal bom to prikazati skozi moj model. V njem umetnost sestavlja pet svetov, ki se med seboj dopolnjujejo. Prvega usmerjajo gibanje in naključje.

Tu ni nobenega pričakovanja, ni preference, izbora enega nad drugim, rezultat je nepomemben. To je stanje popolnega sprejemanje vsega neznanega. Drugi svet se začne z ustvarjanjem prvih simbolov, ki postanejo orodje za razumevanje. Sčasoma pa ta orodja postanejo sama sebi namen. Podoba postaja pomembnejša od sveta. To v likovni govorici pripelje do utečenih shem. Če želiš dalje, moraš v svojo dejavnost pripeljati pozornost. In to nas vodi do tretjega sveta. V tretjem svetu se osredotočiš na pot v neznano, v abstrakcijo. Tu pa postanejo svari zanimive. Celota ni več nedvoumno določena, ampak odvisna od načina povezave med temi deli, od medsebojnih odnosov. Slikarstvo je dolgo časa potrebovalo, da je črto, barvo, svetlobo, osvobodilo črte, pomena, da je osvobodilo človeka, ki nosi vse te sposobnosti v sebi že od rojstva.

PC: Za možgane obstaja aktualna shema desne in leve hemisfere. Po tej teoriji je polovica možganov vezana na miselne dejavnosti (simbolne: računanje, jezik), druga polovica pa se ukvarja z prepoznavanjem odnosov med deli in celoto.

VB:Ali se je potem sploh potrebno šolati, če želimo biti ustvarjalni?

PC: Za ustvarjalnost ne potrebuješ šole. Marsikdo pa jih potrebuje, da odstrani ovire.

VB: V luči prvih 3 svetov se risba ponuja kot neko intuitivno doživljanje?

PC: Res je. V tem stanju marsikdo povezuje risbo z intuicijo. Intuicija je sposobnost, da sprejmeš občutke in prepričanja v sebi in o svetu, za katere nimaš podlage v mislih. Da sprejmeš nekaj, kar je neznanega in logično nepojasnjenega. Če bi uspeli zaupati svoji intuiciji, bi bil svet zelo drugačen. S tem bi prišli do svojega resničnega bistva in ne bi življenje zapravili za nekaj, kar ni njemu lastno.

VB: Ali to vidiš v svojih risbah?

PC: Sam vem, da vse kar lahko narišem lahko tudi uresničim in to sem opazil tudi pri mnogih znanstvenikih (npr. Noordungu). Risba je moje drugo rojstvo.

Risba Petra Ciuhe z naslovom Katarina (Vir: Ciuha)

VB: Kam nas pa peljeta četrti in peti svet?

PC: Bistvo četrtega sveta je opazovanje narave. To je pravzaprav zelo tehnična zadeva, ko poskušaš doživeti, narisati tisto, kar vidiš. Presežeš slike simbolnega sveta v sebi. Torej z opazovanjem in zaznavanjem zunanjega sveta takega, kot je, premikamo meje notranjega sveta. Tako povečevanje percepcije v naravi poveča percepcijo odnosov med ljudmi. Iz lastne subjektivnosti postaneš bolj objektiven. S tem si ustvariš prehod v peti svet. To je svet izraza, ekspresije, umetnosti, ki je nasprotje od naravnosti. To je stopnja sinteze. Tu vse štiri svetove povežeš v nekaj novega. V peti fazi se poučevanje neha in se začne tvoje lastno odkrivanje. V tej fazi si osvobojen strahu lastnega ustvarjanja. Osebno mislim, da je največji greh neke družbe ta, da je zatrla ustvarjalnost. Taki družbi se vesolje upre in ustvari pogoje, da se sama razkroji, podre.

MULTIMEDIJSKA INSTALACIJA »MATERNICA« Petra, ki jo je potrebno doživeti.

Maternica je likovni prostor. Premika mejo doživljanja grafike in tiska. Gledalec s pomočjo izjemne tehnične rešitve vstopi v živo sliko, ki je oblikovana kot lupina. Tu se preda ritmu samo njemu lastnega arhaičnega spomina. Z donacijo Maternice CUDV Draga se je pričelo raziskovanje njenih terapevtskih možnosti učnega okolja, v okviru inovacijskega projekta pri Zavodu za šolstvo Republike Slovenije. Lahko se uporabi v visoko stresnih delovnih, zdravstvenih, vzgojnih in šolskih okoljih za sprostitev, ustvarjalno inspiracijo, za zmanjšanje strahu, odvisnosti in agresije, kar vse omogoča izboljšano medčloveško komunikacijo in višjo kvaliteto dela in bivanja.

Maternica (Vir: Ciuha)

VB: Kako pa v Sloveniji?

PC: Slovenci se moramo še izkopati iz fantomov in priznati, da je ustvarjalnost tista, ki zahteva vso podporo družbe na vseh nivojih, v vseh starostih, na vseh področjih. Potem bo tudi inovativnosti dovolj.

VB: Imaš kakšno sporočilo za poslovni svet?

PC: Ustvarjalni človek se vpraša “Zakaj pa…?”, ne sprejme že dano in neprestano eksperimentira, se igra. To ni potrebno vedno na materialnem nivoju. Rešitev se lahko pojavi v sanjah, v neki drugi aktivnosti. Ta uvid ni logična izkušnja, ampak je v večini izkušnja desne hemisfere. Življenje je veliko bolj zanimivo, ko misli uporabljaš omejeno in jih nadomestiš z intuicijo.

VB: Kaj umetnost lahko da poslovnemu svetu?

PC: Umetnik ustvarja iz nič, ustvari nekaj, kar še ne obstaja, nekaj povsem novega. To znamo in to lahko naučimo tudi druge.

Violeta Bulc in Peter Ciuha med intervjujem (Vir: Vibacom)

VB: Kakšno pa je tvoje mnenje o managerjih?

PC: Beseda manager izhaja iz maneže, kjer označuje tistega, ki poganja konje v tek.

Ta vloga je nujna za polno delovanje kakršnega koli podjetja. Tudi sam moram imeti managerja ali biti sam svoj manager, če želim živeti od svojega dela in umetnosti.

A kako motivira sodelavce in sebe, da damo vsi od sebe največ in presežemo lastne zmožnosti? Tu vidim še veliko ustvarjalnih priložnosti. Morda za začetek, da izstopijo iz modela posnemanja in vstopijo v model ustvarjanja.

VB: Hvala, Peter.

PC: Hvala za dragocene in ustvarjalne trenutke.

Povezovanje svetov sedanjosti se vedno znova ponuja kot prezrta dimenzija za širjenje naših lastnih svetov, odkrivanje novih dimenzij uspeha in sreče. Že če ste se sprehodili skozi ta intervju, se vas je doaknilo nekaj novega in vaš svet ni več isti. Je širši, svetlejši, pogumnejši…

Srečno, Violeta

ps: Razgovor s Petrom Ciuha je potekal dva dni in je del širšega modela odkrivanja globine slovenske ustvarjalnosti in inovativnosti, ki ga je Vibacom tim zastavil skupaj z Združenjem Manager. Zato bo razširjena verzija intervjuja, podkrepljena s številnimi konkretnmi primeri in poglobljenim opisom modela petih svetov, objavljena v jesenski številki MQ-ja, revije Združenja Manager.

Zgodba Zlatega Griča

V idilični krajini, zasajeni z vinogradi in starimi zidanicami, na grebenih tik nad Slovenskimi Konjicami, na 100 hektarjih velikem vinogradniškem posestvu Škalce, smo se pogovarjali z g. Janezom Lešnikom, direktorjem podjetja Zlati grič d.o.o., ki pravi, da zelo redko hodi na dopust. Svoj oddih, sprostitev in strast kot tudi svoje strokovno poslanstvo združuje v »zakladnici doživetij«, kot rad imenuje Zlati grič.

V letošnjem letu je zaključil z veliko, drzno in napredno investicijo - izgradnjo celovitega kompleksa nove vinske kleti s 3477 m2 modernih prostorov, ki se v večini nahajajo pod zemljo. Več kot 5 milijonov evrov vredna investicija (delno financirana s strani Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja) predstavlja pomemben napredek za štajersko in slovensko vinarstvo, hkrati pa pomembno zaokrožuje tudi turistično ponudbo območja.

INTERVJU Z JANEZOM LEŠNIKOM

Kdo je Janez Lešnik?
Že ob prvem stiku začutiš njegovo neizmerno vztrajnost, željo po ustvarjanju dobrega, ljubezen do lokalnega okolja. Skozi pogovor je ves čas prisotna skrb za socialno varnost ljudi, zavedanje pomena podjetja za lokalno okolje, razumevanje pomena prilaganjanja in spreminjanja ter velika ljubezen do dela.

Pogled na novo vinsko klet

VB: Katera potreba vas je vodila, da ste se odločili za tako investicijo?
JL: Potreba po samoohranitvi. Tako rekoč smo bili v projekt prisiljeni, saj smo bili v nezavidljivi situaciji, ko smo se morali odločiti, ali narediti korak naprej ali umirati po obrokih.
Po osamosvojitvi Slovenije smo namreč prejeli številne denacionalizacijske zahtevke in tako, med drugim, izgubili del obstoječe vinske kleti. Istočasno smo postajali najslabše opremljena vinska klet, tehnološko popolnoma zaostala. Prestali smo tudi trdo ločitev od zadruge in do leta 2002 poslovali kot d.o.o., brez svoje lastnine. Ko nekaj ni tvoje, ne vlagaš več. Kljub temu, pa smo si že leta 1993 zastavili svojo razvojno vizijo, ki jo po šestnajstih letih tudi uspešno uresničujemo.

VB: Kakšno vrednost Zlati grič ustvarja za svoje stranke?
JL: Zlati grič ni le proizvodna vinska klet, veliko truda vlagamo tudi v trženje same destinacije s ciljem, da v naslednjih 3-5-ih letih 30% vina prodamo direktno na lokaciji posestva Škalce.
Nismo pa samo pridelovalci vina, temveč gradimo na celoviti turistični ponudbi, ponudbi doživetij. Na 100 hektarjev velikem posestvu Škalce namreč svojim gostom nudimo tudi golf igrišče med idiličnimi vinogradi, tik nad njim jih pogostimo v gostilni Grič, ki je urejena v stari zidanici ter prenočimo v vinogradniškem dvorcu iz 15. stoletja s tremi (nadstandardnimi) apartmaji.
Ker naši gosti spadajo med zahtevnejše, smo pred leti začeli tudi s proizvodnjo vrhunskih penin, ki so svoje mesto dobile celo znotraj uradnega protokola v času slovenskega predsedovanja Evropski Uniji.
Naš motiv je izkoristiti tehnološke in naravne priložnosti ter negovati vina za najzahtevnejše vinoljube doma in po svetu. Hkrati pa izkoristiti tudi bogato tradicijo Dravinjske doline in naravne ter okolju prijazne postopke pridelave, zato v naši ponudbi najdete še namizna jabolka, naravni jabolčni sok, značilni borovničevec in naravni jabolčni sadni kis pod blagovno znamko »Sadno«, ki je pridelan po klasičnem postopku. Tudi vinogradniki, kletarji in sadjarji lahko v naši agrotehnični trgovini najdejo kaj zase.

Violeta Bulc in Janez Lešnik

- 74 ha vinogradov
- bela vina: Konjičan, Laški rizling, Renski rizling, Sivi pinot Beli pinot, Traminec, Chardonnay-izbor, Renski rizling-pozna trgatev
- rdeča vina: Modra frankinja, Rose Modra frankinja
- 30.000 steklenic bele in rose penine na leto
- kapaciteta kleti: 1,3 milijona litrov
- 27 ha sadovnjakov
- 800 ton/ namiznih jabolk na leto (Elstar, Zlati delišes, Idared, Jonagold, Gloster)
- 15 ha golf igrišč (9 lukenj)
- 7 ha golf vadišč
- 6 zidanic (od tega 3 apartmaji)
- 5,2 mio € investicija v vinsko klet z najsodobnejšo opremo, ki napoveduje nove stile vina
- 1,13 € pridobljenih evropskih sredstev
- leta 1994 so s 1. Viteškim vinom prinesli Slovenskim Konjicam naziv mesta vina

VB: Kakšne ljudi potrebujete zraven sebe, da lahko razvijate tako uspešne zgodbe?
JL: Sodelujem s krasnim kolektivom, brez katerega seveda taki projekti ne bi mogli uspeti. Na začetku je sicer bilo nekaj dvomov in nesigurnosti, včasih tudi neustrezen odnos do izdelkov in okolja, vendar so se s spodbujanjem razvoja posameznikov stvari začele odvijati v pravi smeri. Spomnim se, ko smo se v petek zjutraj usedli na avtobus in peljali na dvodnevne izlete, npr. v Alzacijo, na ogled urejene krajine in kleti in se učili na primerih dobrih praks. Sodelavci so tako dobili osebno izkušnjo, kaj pomeni urejenost okolja in kako dihajo uspešne kleti. Danes lahko rečem, da celoten kolektiv trdno stoji za zgodbo Zlatega griča.

VB: Kako boste zagotovili trajnostno inoviranje? Kakšna je vaša vizija za jutri?
JL: Destinacijo nameravamo nadgraditi v smeri dodatnih spalnih kapacitet (40-50 ležišč) ter dati še večji poudarek na individualnih gostih in njihovemu celovitemu doživetju Dravinjske doline. Navznoter pa želimo ohraniti posluh za lokalno okolje ter še naprej gojiti občutek za socialno pravičnost.

OSTALE ZANIMIVOSTI V REGIJI:
- Občina Slovenske Konjice
- Dvorec Trebnik
- Konjiški stari grad
- Žička kartuzija
- Mestna galerija Riemer
- Muzej gasilstva
- Muzej Zrno - pekarski muzej
- Pustova hiša - etnološki in muzej
- GIZ Dravinjska dolina
- Hotel Dravinja
- Pro-bit programska oprema d.o.o.
- ELPRO-Križnič.

Raznolikost ponudbe, skrbno nadzorovani koraki v procesu pridelave, zadovoljevanje potreb kupcev, moderna arhitektura, ki se bogato prepleta z več kot 800 letno tradicijo, samozavestni koraki v prihodnost s stalnim občutkom za družbeno odgovornost – inovacija v obliki destinacije doživetij na Zlatem griču… Naj se njihova izvirnost in srčnost kapitalizira v dobro njih in lokalnega okolja kot celote… vse dobro!

Intervju sta med griči Dravinjske doline opravili Mojca Štepic in Violeta Bulc 30. junija 2009.

Slovenski kardiologi sledijo svetovnim trendom

Tehnologija vse pogosteje premika meje možnega tudi v storitvenem sektorju. Medicina je ena tistih področij, kjer je tehnologija v zadnjih nekaj letih pomagala premakniti meje možnega.

V nadaljevanju vam predstavljamo kardiologa Matjaža Bunca, ki na kliničnem oddelku za kardiologijo UKC v Ljubljani vodi projekt, ki dopolnjuje enega največjih dosežkov v sodobni kardiologiji na svetu.


INTERVJU Z MATJAŽEM BUNCEM

Internist usmerjen v kardiologijo. Zaposlen v UKC Ljubljana. Intervencijska kardiologija kot podspecializacija. Vključen tudi v program zdravljenja napredovalega srčnega popuščanja.

Nosilec dvojne profesure na medicinski fakulteti: izredni prof. dr. patofiziologije in interne medicine. Spoštovan s strani študentov, ker snov razlaga preprosto, z izjemno sposobnostjo povezovanja in razumevanja soodvisnosti različnih področij.

Odličen diagnostik in praktik. Raziskovalec, športnik, oče, človek s pogledom v prihodnost in srcem v službi človeka. Pri 40-ih letih glavni motor za uspešno uvajanje inovativnih psotopkov na področju kardiologije.

Več o profesionalni poti dr. Bunca.

Prof. dr. Bunc
Vir: osebni arhiv

VB: Kaj je vaša glavna profesionalna usmeritev?
MB: Zanimajo me mehanizmi težav in njihovo smiselno odpravljanje: medikamentozno zdravljenje, ugotavljanje nepopolno znanih mehanizmov zdravljenja bolezni, novi pristopi zdravljenja že dolgo poznanih bolezni, kot na primer zožanje aortne zaklopke. V medicini verjamem v celovit, holistični pristop, zato se pri svojem raziskovalnem delu ne omejujem le na področje kardiologije, temveč ves čas sodelujem tudi z ostalimi specialisti, tako pri načrtovanju skupnih raziskav kot pri vrednotenju skupnih rezultatov.

VB: Kaj se pomembnega dogaja na kliničnem oddelku za kardiologijo UKC v Ljubljani?
MB: Uspešno uvajamo nove postopke na področju kardiologije, med drugimi za perkutanovstavitev aortne zaklopke. To pomeni, da so bolniki z zožitvijo aortne zaklopke, ki niso primerni za klasični operativni poseg, dobili možnost učinkovitega zdravljenja z vstavitvijo umetne zaklopke.

VB: Kako se je omenjeni projekt razvijal in kako ste vi do njega prišli?
MB: Po prvi uspešni vsaditvi, ki se je zgodila 2002 v Franciji, in uradni predstavitvi prvih petih bolnikov leta 2004, smo pričeli s sistematičnim spremljanjem razvoja metode. Sprva so metodo testirali v izbranih svetovnih raziskovalnih centrih, z januarjem 2007 pa so začeli metodo prenašati tudi v strogo izbrane komercialne centre po Evropi. Izmed 100 evropskih zainteresiranih centrov, smo bili izbrani v skupino prvih šestih komercialnih centrov za uvajanje do tedaj študijske metode. V prakso smo postopek prenesli v letu 2009.

Prof.dr. Bunc med posegom
Vir: osebni arhiv

VB: Kako ste informacijo posredovali do zainteresiranih pacientov?
MB: V letošnjem letu smo začeli z informiranjem različnih zdravstvenih inštitucij o procesu uvajanja metode. Hkrati je potekal tudi izbor ustreznih bolnikov po strogih kriterijih. Nekateri bolniki niso bili v stanju čakanja na predvideno implantacijo, zato smo v okviru tega projekta ponovno obudili metodo širitve aortne zaklopke z balonom. Omenjena metoda po dolgoletnih izkušnjah daje prehoden pozitiven rezultat, kar pa v večini primerov zadošča, da lahko počakajo na ustrezno dokončno zdravljenje.

VB: Ali je izbor bolnikov prepuščen vam samim ali obstajajo tudi kakšne zunanje kontrole?
MB: V začetni fazi uvajanja metode smo pri izboru, zaradi varnosti bolnikov in gradnje lastne samozavesti, dodatno vezani na nadzorni center proizvajalca zaklopk. Pri njih se izvrši dokončna ocena primernosti metode za predlagane bolnike. Dodatna kontrola nastopi tudi v fazi izvajanja posega s strani proizvajalca v obliki inštruktorja (proktorja), ki nadzira celoten proces pri prvih nekaj implantacijah.

Vsaditev umetne zaklopke skozi žilo oziroma s poenostavljenim kirurškim posegom je bila v svetu narejena že v 6000 primerih. Zaradi pozitivnih učinkov se postopek vse pogosteje uvaja v vsakdanjo kardiološko prakso.

Matjaž Bunc in Violeta Bulc med intervjujem

Vir: Vibacom arhiv

VB: V vašem primeru gre za uvajanje izredno pomembne inovacije v operativno prakso. Komu je namenjena?
MB: V trenutni fazi razvoja tehnologije in tehnike zdravljenja je metoda namenjena bolnikom s simptomatsko zožitvijo aortne zaklopke, ki niso primerni za operativni poseg. Praviloma gre za starejše bolnike.

VB: Kakšno vrednost ustvarite za bolnike?
MB: Mnogim bolnikom s tem izboljšamo kvaliteto življenja, to je zmanjšanje pogostosti izgube zavesti, vrtoglavic, dušenja, simptomatike srčnega popuščanja. Poveča se jim samostojnost in zmanjša odvisnost od socialnega okolja. Skratka, ponovno lahko zaživijo polno in samostojno življenje. Za bolnika je poseg tudi manj travmatičen (op. od klasične operacije), saj ni potrebno odpiranje prsnega koša, ki je značilna za klasično operacijo. Krajša je rehabilitacija in hitrejša samostojnost.

VB: Kaj to pomeni za poslovni model bolnišnic?
MB: Ta poseg je pomemben za zdravstveno zavarovanje in upravljanje bolnišnice. Bolniki, ki vstopajo v opisani proces zdravljenja, so se pred tem zaradi že omenjene klinične simptomatike pogosto vračali na klinične oddelke. Zdaj bo njihovo zdravljenje veliko bolj učinkovito, hkrati pa je tudi njihova rehabilitacija krajša in se bodo zato hitreje vrnili v svoje socialno okolje.

VB: Kdo vse sodeluje v vašem timu?
MB: Primarna metoda pokriva mejno področje med interventno kardiologijo in kirurgijo srca. Zato priprava in izvedba tovrstnih postopkov zahteva visoko stopnjo sodelovanja, izmenjave znanj in usklajenega delovanja različnih strokovnjakov - specialistov. Prav to je bila odlika našega tima, saj smo po začetnih težavah našli skupni cilj in uspešno uvedli celoten postopek v slovenski prostor.

Edvards-Sapien biološka zaklopka narejena iz govejega osrčnika
Vir: osebni arhiv

VB: Umetna zaklopka in celoten postopek njene vsaditve je v medicini primer inovacije. Kakšen vpliv ima v stroki danes in kakšne posledice za jutri?
MB: To je odličen primer, kako se začenjata prepletati dve področji. Posledično se je sprožil proces razvoja hibridnih pristopov zdravljenja kardio-vaskularnih obolenj. Omenjena metoda zahteva tudi nove tehnične rešitve v obliki hibridnih operacijskih dvoran. Hkrati s tehnološkim razvojem se uveljavljajo indikacije za hibridne operativne posege, katerih cilj je na čim manj travmatski način doseči čim večje zdravstvene učinke. Skratka, inovacija je in bo pomembno vplivala na razvoj naše stroke.

VB: Kam naprej?
MB: Razvoj tehnologije gre v smeri razvoja miniaturnih tehničnih rešitev, ki bodo primerne za čim večji krog bolnikov in bodo predstavljale minimizacijo zapletov zaradi operativnega posega. Razvoj tehnike hkrati omogoča razvoj posegov skozi ožilje, kar pomeni, da se izognemo kirurškim posegom in s tem zmanjšamo potrebo po anesteziji in občutno skrajšamo čas rehabilitacije bolnikov.

VB: In kam je usmerjen pogled prof. dr. Matjaža Bunca?
MB: Iskanje pravih rešitev, ki bolniku in našemu sistemu pomagajo k učinkovitejšemu in bolniku prijaznemu zdravljenju. Upam, da to ni zadnja nova metoda, ki smo jo s kolegi uspeli vnesti v slovenski prostor. Hkrati pa tudi sami veliko delamo na razvoju postopkov in s tem bogatimo globalno zakladnico znanja in izkušenj na področju medicine, v mojem primeru – kardiologije.

Tudi v medicini se vedno znova premikajo meje mogočega, celostni pogled na bolnike odpira povsem nove postopke in rešitve. Brišejo se stroge meje med posameznimi področji, prilagajajo in nadgrajujejo se postopki, pristopi. Zdravniki vse bolj sodelujejo z bolniki, uporabljajo nove tehnologije in z učinkovitim povezovanjem potreb, možnosti in priložnosti ustvarjajo inovacije tam, kjer so najbolj potrebne – v učinkovitih rešitvah za bolnike. Slovenija je v samem svetovnem vrhu tako pri razvoju postopkov kot tudi v uvajanju naprednih in bolniku koristnih pristopov. Naj bo vse več takih zgodb.

Intervju je v začetku julija 2009 opravila Violeta Bulc.

Na izrecno zahtevo Kliničnega centra smo nekaj podatkov o konkretnem uvajanju opisanega postopka v Sloveniji in njegovih nosilcih, morali 13.7.2009 prilagoditi. Hvala za razumevanje.

VideoLectures.NET nagrada

O slovenski storitvi Videolectures.NET, ki deluje kot globalni spletni portal za objavljanje kakovostnih akademskih izobraževalnih video vsebin, smo pred meseci že pisali, ko je oktobra lani priznana ameriška univerza MIT (Massachusetts Institute of Technology) svojo celotno izobraževalno spletno storitev z video vsebino prenesla na slovenski spletni portal.

Tokrat je VideoLectures.NET navdušil tudi svetovne strokovnjake, saj so jim podelili prestižno nagrado v kategoriji e-vsebin. Izjemen uspeh za ustvarjalce portala, raziskovalce iz Centra za prenos znanja na področju informacijskih tehnologij (CT3), ki deluje v okviru Instituta Jožef Štefan. Hkrati tudi velik uspeh za Slovenijo, saj ima priložnost, da resnično postane eden izmed centrov svetovnega e-izobraževanja.

O teh ambicijah in nagradi sami smo se pogovarjali z Mitjo Jermolom, direktorjem CT3, in Davorjem Orličem, urednikom portala VideoLectures.NET. Za uspeh pa čestitamo celotni ekipi.

Skupina VideoLectures.NET
Vir: arhiv CT3

INTERVJU Z USTVARJALCI VIDEOLECTURES.NET

VIB: O kakšni nagradi pravzaprav govorimo?
CT3: To je nagrada World Summit Award (WSA), ki je del Organizacije združenih narodov - United Nations Summit on Information Society. Je edinstveno globalno tekmovanje za prepoznavnost najboljših E-vsebin in kreativnosti na svetu.

VIB: Kakšna je njena teža?
CT3: Nagrada je svetovni pokazatelj trendov, ki jih postavlja e-izobraževanje in istočasno kaže na meje, ki jih e -vsebine s svojim razvojem znotraj tega podirajo. Nagrada pomeni priznanje, da smo prešli iz slovensko-evropskega medijskega prostora v svetovni, in da naši uporabniki in kritiki razumejo kaj želimo s portalom promovirati.

WSA je neprofitna iniciativa globalnega foruma za informacijsko družbo, ki deluje v okviru Združenih narodov s ciljem zmanjšati digitalni razkorak med državami članicami ZN. S podelitvijo nagrad želijo podpreti svetovno industrijo e-vsebin in spodbujati ustvarjalnost v globalnem omrežju. V letu 2009 je strokovna žirija WSA na natečaju izbirala med 545 nacionalnimi finalisti, ki so jih predlagali nacionalni strokovnjaki na področju e-znanosti in tehnologije. V vsaki kategoriji je bilo izbranih pet nagrajencev, v kategoriji e-znanost in tehnologija je eden izmed 5 zmagovalcev tudi portal VideoLectures.NET. Slavnostna podelitev nagrad bo med 2. in 4. septembrom 2009 v mestu Monterrey v Mehiki, tudi s slovensko udeležbo. Slovenski del strokovne komisije je zastopala prof. dr. Borka Jerman-Blažič, vodja Laboratorija za odprte sisteme in mreže na Institutu »Jožef Stefan« in profesorica na Ekonomski fakulteti, ki predseduje Slovenskemu združenju Internet ISOC-SI, in je komisiji predlagala portal Videolectures.net.

VIB: Kaj od nje pričakujete?
CT3: Globalno prepoznavnost. Pričakujemo, da se bodo naši iniciativi pridružile še ostale podobne, s katerimi želimo promovirati globalni dostop do visoko kakovostnih izobraževalnih vsebin. Skupaj bomo te vsebine lahko brezplačno in neomejeno nudili vsem zainteresiranim, še posebej tistim, ki jim je izobraževanje težje dostopno (tudi študentom iz dežel tretjega sveta). Spodbujamo namreč enakovreden in enakopraven dostop do znanja. In Slovenija že danes igra pomembno vlogo, saj s portalom VideoLectures.NET ponujamo globalni dostop do visoko kakovostnih izobraževalnih vsebin. Verjamemo, da Slovenija lahko postane eden izmed centrov svetovnega e-izobraževanja.

Mitja Jermol in Violeta Bulc
Vir: Vibacom

VIB: Kaj se je novega zgodilo v vašem laboratoriju od 11.11.2008, ko smo nazadnje poročali o vašem uspehu?
CT3: Od novembra do danes je na portalu objavljenih novih 1200 predavanj. Število obiskovalcev se je povečalo za 50%, portal pa si je medtem ogledalo skoraj 850.000 ljudi.

VIB: Kam naprej, kakšne so vaše ambicije?
CT3: Predvsem bi radi povečali gledanost predavanj in razširili vsebinske dimenzije, pokrili domeno humanistike, medicine, prava, itd. Naša javnost je v tem trenutku podiplomska in doktorska, želeli bi pa ponuditi izobraževanje tudi za dodiplomsko in srednješolsko javnost na svetovnem in slovenskem nivoju. Istočasno bi radi portal dodelali in opremili z boljšimi pedagoškimi strategijami in najnovejšimi semantičnimi tehnologijami. Želimo si narediti preboj iz izključno znanstvenega prostora v širši prostor in se povezovati z ostalimi deležniki ter doseči tako interdisciplinarno, kot tudi generacijsko, statusno in socialno povezovanje.

Koraki, s katerimi brzijo naprej, so zagotovo spodbudni. Storitve, ki jih opravljajo, in iniciative, v katerih sodelujejo, se razvijajo v smeri ustvarjanja globalnega modela, ki lahko spremeni obstoječe načine izobraževanja in bo temeljil na odprtih standardih, vsebini in programski opremi. Veselimo se naslednje uspešne zgodbe!

Vibacom tim

Odprti javni prostor za spodbujanje ustvarjalnosti

Inovativnost. Kako pogosto izrečena beseda. Vsaj v tem času. Kje sem pa jaz? Kaj lahko storim? Kako naj se vpnem v tokove sprememb in v njih pustim svojo sled? Lažje, kot si mislimo. Lepota inovativnosti je ravno v tem, da je njen proces ustvarjanja izredno vključujoč. V njem je prostora za vse, ki želijo ustvarjati, soustvarjati, se premikati. Če je le mogoče, preko meja znanega. Kakšna je v tem vloga tistih, ki neposredno ustvarjajo in premikajo meje odprtega javnega prostora?Velika, zelo velika. Pa ne zato, ker bi bili pomembnejši od ostalih deležnikov inovacijskega prostora. Predvsem zato, ker je bilo do sedaj na tem področju tako malo narejenega. Slednje tudi ni presenetljivo, saj je ustvarjalnost in posledično inovativnost šele v našem času postala ključni generator dodane vrednosti. Zato je tudi vprašanje odprtega javnega prostora za spodbujanje ustvarjalnosti postalo aktualno. In kako o tem razmišlja izr. prof. dr. Davorin Gazvoda, predstojnik Oddelka za krajinsko arhitekturo, Biotehniške fakultete?

DAVORIN GAZVODA
Rojen 1965 v Novem mestu. Diplomiral in magistriral na Oddelku za krajinsko arhitekturo Biotehniške fakultete v Ljubljani. Doktoriral je leta 1996 na Graduate School of Design, Harvard University. Od leta 1989 je zaposlen na Oddelku za krajinsko arhitekturo, BF, trenutno kot izredni profesor za krajinsko oblikovanje. Od leta 2006 opravlja funkcijo prodekana za krajinsko arhitekturo. Poleg pedagoškega dela doma in v tujini se udejstvuje tudi na področju krajinskega oblikovanja, sodeluje na domačih in mednarodnih urbanističnih in krajinsko arhitekturnih natečajih in je pooblaščeni inženir za izdelavo načrtov krajinske arhitekture. Nekaj nagrajenih natečajnih projektov je bilo izvedenih, najuspešnejši je bil projekt za pokopališče Srebrniče v Novem mestu, za katerega je s kolegi prejel Plečnikovo nagrado in bil nominiran za evropsko arhitekturno nagrado Mies van der Rohe (2001). Zadnja leta veliko sodeluje s pekinško univerzo kot gostujoči profesor in sodelavec pri različnih krajinsko arhitekturnih projektih na Kitajskem.

Davorin Gazvoda

Foto: Blaž Bratkovič, Zavod Big

VB: Kakšna je zgodovina odprtega javnega prostora?

DG: Če se omejim samo na zeleni odprti prostor in na zgodovino vrtne umetnosti, se je prostor parkov in vrtov v preteklosti ves čas oblikoval kot poseben prostor z višjo, preseženo vrednostjo od ostalega odprtega prostora. Res pa je, da je bil to v večini privilegij bogatih. Takšni so bili njihovi vrtovi, ki so morali biti nekaj posebnega, omogočati skrajno udobje bivanja. Od tu tudi izvirajo imena, pridevniki teh vrtov npr. rajski vrt, raj na zemlji. Narejeni pa so služili tudi za podporo ustvarjalnosti. Tam so se zbirali umetniki, pesniki, slikarji, igralci.
Danes je tovrstnih prostorov premalo. Preusmerili smo se na zeleni javni prostor, ki je v večini namenjen športu, rekreaciji, sprehodom, in pri katerem se pogosto pojavlja problem sredstev za njegovo vzdrževanje, neustrezno spremljanje spremenjenih navad ljudi, ki živijo v določenem okolju in s tem povezano počasno prestrukturiranje in preoblikovanje javnih prostorov. Danes je npr. veliko otroških igrišč na eni strani zapuščenih in neobnovljenih, so pa naselja, ki le-teh sploh nimajo. Prostori, ki bi spodbujali ustvarjalnost? Do teh pa danes skorajda nimamo odnosa ….

VB: Kakšna je sploh zgodovina javnih zelenih površin v Ljubljani?
DG: V Ljubljani se je v času francoske zasedbe oblikovala komisija za olepšavo mesta, ki je predstavila načrt glavnega parka v Ljubljani z značilnimi drevoredi v prostoru današnjega Tivolija. Načrt je kasneje uresničil avstrijski guverner Latterman, ki je prepoznal vrednost francoskih načrtov in zasadil drevorede v Tivoliju. Kasneje je čas industrijske revolucije prinesel svoje značilnosti tudi v krajinskem oblikovanju. Vse manj je bilo zapletenih geometrijskih oblik. Prevladovati sta začeli enostavnost in funkcionalnost v duhu t. i. angleškega krajinskega sloga, po katerem je bil zaokrožen tudi sedanji mestni park Tivoli.

Trg v Šentjerneju

Vir: http://www.dkas.si

VB: Kaj pa današnji trend?

DG: Danes je aktualno brisanje meja med zaprtim in odprtim prostorom. V oblikovanju spet veliko geometrije (preveč), vse bolj pomembne postajajo potrebe posameznika in posebnih uporabniških skupin. Pri tem skušamo krajinski arhitekti prostor oblikovati tudi v skladu s spoznanji okoljske psihologije. Tako predmet s tem imenom vodi na našem študiju prof. M. Polič s Filozofske Fakultete. Zanimiva so povsem konkretna načela pri razporejanju in obliki, na primer klopi v javnih parkih, ob šolah, ob domovih za ostarele, pomembno je razumeti, kdaj prostor vzpodbuja nasilje, kdaj individualnost, kdaj dialog, ipd.

VB: Kaj pa na podeželju?
DG: Na podeželju je bila oblika tako odprtega javnega kot zasebnega prostora povezana z eksistenco ljudi, ki so na vasi živeli. Tako so bile stare vasi in hiše pri nas že zdavnaj grajene po načelih danes tako popularnega načela feng shu-ja, drugače ne bi obstale. Takšne so na primer visokogorske kmetije na Gorenjskem, energetsko usklajene, z odličnim izkoriščanjem naravnih danosti. Sonaravna logika je pred 1000 leti bila omogočena, danes pa jo je kapitalska logika omejila, potisnila v ozadje.

VB: Torej se danes z vplivom javnega prostora na ustvarjalnost ne ukvarjamo? 

DG: Ne tako, kot bi ti želela slišati. So pa narejene različne raziskave na to temo v razvitih državah, med katerimi izstopajo skandinavske, ki govorijo o vplivu prostora, tudi odprtega javnega prostora, na ustvarjalnost.

Pokopališče Srebrniče
Vir: http://www.dkas.si

VB: Kateri so ključni elementi, na katere se lahko naslonimo pri oblikovanju ustvarjalnega (odprtega) prostora?
DG: Odvisno od vidika. Pri uporabniku gre za zadovoljevanje njegovih potreb, dojemanje prostora (slikovitost). Na primer v Tivoli greš, ker je tam prijetno in urejeno, ni izstopajočih oblikovanih prostorov. Očitno pri zelenem javnem prostoru obstaja nekaj prvinskosti vezane na povezanost človeka z naravo, ki jo najdemo v urejenih zelenih mestnih površinah, mestnem gozdu, parku, ki ostaja aktualna tudi danes.
Uporabniku sledi tudi oblikovalski vidik. Krajinski oblikovalci načrtujejo v prostoru motive, usmerjajo gibanje, poglede obiskovalcev v prostoru. Pri tem uporabljajo tudi atraktivne, nenavadne krajinske elemente v povezavi z naravnimi. Od vedno je človek v prostor dodajal npr. vodne motive, skulpture, ipd. Vendar ravno tu včasih pretiravamo. Imam občutek, da se nam dogaja nekakšna “barcelonizacija Evrope”. Dobivamo trde sodobne formalistične ureditve, ki so s tehnološkega vidika izvedljive, ki pa so v resnici prazne. Zato ljudje še vedno zahajajo v javne mestne parke oblikovane v maniri krajinskega sloga.
Ne smemo pa pozabiti, da je pri prostoru pomemben ekološki vidik, klima, struktura tal, rastiščne razmere, ipd. Krajinski oblikovalci poskušamo izrabiti v največji možni meri naravno slikovitost pokrajine, vodo, relief, obstoječo vegetacijo …

VB: S čim pa prostor sploh lahko vpliva na ustvarjalno razmišljanje? Kaj bi bil idealni prostor?

DG: Najbolje, da to kar plastično opišem. Idealen scenarij bi bil: sedim na robu gozda, nad mano krošnja (streha), zaščiten hrbet (deblo drevesa) in v bližini voda; pred mano odprt razsežen prostor (travnik, jasa), veliko svetlobe. S tem dobim občutek, da obvladujem prostor. Imam občutek varnosti in prijetnosti. Umetnost je torej tudi oblikovati prostor, da ga ljudje znajo uporabljati. Hkrati pa mora biti tak prostor obvladljiv, pregleden, zadosti skrivnosten, da spodbuja k raziskovanju.

Davorin Gazvoda

Foto: Blaž Bratkovič, Zavod Big

VB: Ampak fizična pojavnost odprtega javnega prostora verjetno ni vse?
DG: Res je. Zelo pomembna je tudi izraba prostora, njegov duh, programska vsebina. Pri nas ravno tega manjka. Preveč smo zapadli v arhitekturni determinizem: naredimo prostore, ki so namenjeni združevanju ljudi, potem pa se čudimo, ker so prazni. Ne znamo več vključiti razvoja navad, obnašanj. Tipični primer so stare socialistične soseske, ki so imele zunanje prostore, piknik prostori, mize, klopi. To je ustrezalo življenjski dinamiki tistega časa, ko so ljudje delali do dveh ali treh popoldan, potem pa so imeli čas za vrtičkanje, klepet, druženje in so ta prostor dejansko uporabljali. Danes tega v sodobnih naseljih ni več, klopce in mize samevajo, spremenila sta se delovni čas in življenjski slog.

Druga skrajnost pa so investitorji, ki danes poskušajo potržiti vsak kvadratni meter zemlje in nimajo posluha za odprte prostore. V 70-ih letih so npr. v Novih Jaršah izvedli poglobljeno športno igrišče obdano z zatravljeno brežino. Idealna postavitev. A za to potrebuješ prostor. Danes na primer v naselju Mostec ni programsko zaokroženih, specifičnih delov odprtega prostora, tam so zgolj “ostanki” odprtega prostora med stavbami.

VB: Kje v Ljubljani bi bilo primerno začeti razvijati elemente odprtega javnega ustvarjalnega prostora?
DG: Novi NUK bi moral zagotavljati prostor za ustvarjalne naboje. Vendar v to smer, žal, nihče ne razmišlja. Drug primer je, poleg severne “alternativne”, južna Metelkova, katere projekt je bil v resnici zamišljen ravno v to smer. Pa je zmanjkalo denarja in se je ideja razvodenela. Priložnosti je veliko, če bi bil le posluh pri investitorjih. Pa ga je zaenkrat premalo.

VB: Kaj pa internet generacija? Kakšen prostor bi morali oblikovati zanjo?
DG: Ne vem, imamo opravka z uporabniki, ki imajo potrebo po konstantnem preoblikovanju prostora. Zeleni prostor se tem spremembam težko prilagaja (rastline rabijo čas, da zrastejo). Zato še nimam pravega odgovora. Umetni elementi, celo hologrami se ponujajo kot ena izmed rešitev, a ne delujejo na človeka enako kot živa narava. Kot sem že omenil, na koncu gremo še vedno vsi, ne glede na generacijo, radi v Tivoli, ker je tam enostavno prijetno.

Ali to pomeni, da se človek ni kaj dosti spremenil? Verjetno res ne. Le odziva se drugače, ker so impulzi iz okolja drugačni. Torej, za ustvarjalno, na inovativnosti temelječo družbo, moramo vsi narediti korak naprej. Trajnostni razvoj ni privilegij enega področja ali stebra družbe. Kliče po celostnem pristopu in javni odprti prostor igra pri tem pomembno vlogo. Ko ga ustvarjate, pomislili tudi na to poslanstvo.

Violeta Bulc

www.incogibanje.si


Intervju je Violeta Bulc opravila v marcu 2009. Izsek intervjuja bo objavljen tudi na spletni strani Zavoda Big www.kreativneindustrije.si.

Ujeti nove vibracije podjetja v novi celostni grafični podobi

Pred vsemi nami so novi časi, ki bodo predvsem drugačni v odnosu do posameznika, družbe in okolja kot celote. Vsako podjetje je živ organizem in zato se vsako podjetje na spremembe odziva drugače in na svoj način preverja svoje vrednote in vizijo, postavlja nove cilje in strategije, upravlja odnose in komunicira. Notranje in zunanje spremembe podjetja se kažejo na različne načine, tisti, ki jih pravočasno ozavestijo, pa jih tudi proaktivno komunicirajo v javnost. Kakšno vlogo v tem igra nova celostna grafična podoba - logotip in vizualna gradiva podjetja? Kako ujeti spremembe podjetja, njihovo energijo v besede in nov logotip?

O tem smo govorili z Mitjo Tuškejem, strateškim menedžerjem Formitasa, agencije za integrirane in digitalne komunikacije, ki je uspela ujeti nove vibracije podjetja Vibacom v prenovljeni celostni podobi. Tu je njihova zgodba.

VB: Kdo je Formitas tim (ali uradno Formitas BBDO & Pleon)?

MT: Po osebnosti smo najbolj podobni belolasemu mladeniču. Ta podoba pomeni, da v podjetju združujemo znanja in izkušnje modreca ter iskrivost in sproščenost mladosti. Tako tudi delujemo in se obnašamo. Dvajsetletne izkušnje nadgrajujemo z neugnanostjo, zvedavostjo in drugačnim pogledom na svet, ki ga prinaša pretežno mlada ekipa. Ko to prepletemo v delovni utrip in medsebojne odnose, ni nič čudnega, če skorajšnji petdesetletniki – glede na ustaljene družbene norme – počnejo »neumnosti« in petindvajsetletniki sami popolnoma zrelo, suvereno in odgovorno izpeljejo predstavitev projekta pri naročniku, kjer požanjejo aplavz na odprti sceni.

Če bi poskušali opredeliti organizacijsko kulturo Formitasa, nas najbolje opiše kultura klana. Poudarjeno medsebojno sodelovanje, soodvisnost posameznika od celote, predanost projektom, srčnost ter želja po ustvarjanju in znanju, vse to so naše skupne vrednote.

Sicer pa nas je devetintrideset, ukvarjamo se s tržnimi znamkami in njihovimi integriranimi komunikacijami, kar pomeni, da smo razdeljeni na več delovnih področij od strateškega upravljanja znamk do kreiranja vsega kar sodi na področje komunikacij, medijskega načrtovanja, odnosov z javnostmi, digitalnega sveta, dogodkov ...

VB: Kaj so vaše ključne sposobnosti?

MT: Smo med seboj povezana skupina strokovnjakov, ki celovito obvlada vsa področja pomembna za tržno znamko, kar je danes v svetu redkost. Optimalno obvladovanje tržnih okolij znamk v skladu s tem, kaj znamke so in kaj v nekem ciljnem tržnem okolju pomenijo, prepoznavanje ali ustvarjanje pravega jedra znamke in potem ustrezno soupravljanje v spreminjajočih se tržnih razmerah, trajnostna ustvarjalnost in inovativnost v komunikacijskih pristopih – to so naše ključne sposobnosti.

Mitja Tuškej

(Vir: Lidija Mataja)

VB: Zakaj se podjetja sploh odločajo za preoblikovanje celostne podobe?

MT: Preprosto, ker so pametna ... Celostna podoba je komunikacijska mati podjetja. Odraža vizijo podjetja, njegovo poslanstvo, ključne značilnosti, vrednote in ne nazadnje tudi osebnost podjetja. In vse to sporoča vsem deležnikom podjetja, ciljnim javnostim, uporabnikom njegovih storitev, izdelkov ... Celostna podoba zelo preprosto govori o tem, kakšno je podjetje.

Ker podjetja, torej korporativne znamke, delujejo v tržnem okolju, ki je popolnoma dinamično, se spreminja ves čas, spreminjajo se podjetja, spreminjajo se konkurenti, spreminja se tehnologija, spreminjajo se potrošniki, spreminjajo se družbe, spreminjajo se trendi. Vse to vpliva na pozicijo podjetja v konkurenčnem okolju. Pozicijo mu določajo njegove značilnosti, vrednote, ki ga vodijo in njegova osebnost. In te se spreminjajo. Te spremembe se morajo odražati tudi v komunikacijah podjetja, in ker je sistem celostne grafične podobe komunikacijska mati, je logično in pravilno, da se spreminja in prilagaja bistvu podjetja in njegovemu jedru. Celostna podoba kot pomemben del identitetnega sistema podjetja pošilja ciljnim javnostim podjetja pomembna sporočila.

VB: Kako vi pristopite k preobrazbi celostne podobe podjetja? Kaj je za vas ključno v odnosu do stranke in kaj do materije (v tem primeru podjetja)?

MT: Osnova za preobrazbo podobe in vseh komunikacij podjetja ali znamke leži v percepciji, v zaznavanju znamke na konkurenčnem trgu na eni strani in v viziji, poslanstvu in ciljih podjetja. Vedno gre za iskanje pravega razmerja med tem, kaj je bilo podjetje ali znamka včeraj, kaj je danes in kaj bo jutri. Pri opredeljevanju te situacije je ključno predvsem to, kako razmišljajo v podjetju in kako to podjetje vidijo njegovi partnerji. Kot sem omenil že prej, gre za zavedanje, kaj so ključne značilnosti podjetja, katere se njegove temeljne vrednote in kakšna je osebnost podjetja. V teh elementih, v njihovi medsebojni usklajenosti, se razjasni bistvo podjetja, njegova temeljna moč, njegovo jedro, njegov temeljni ključ, ki pelje podjetje naprej v prihodnost. Torej gre za preplet odnosov, sposobnosti in dejavnosti in načinov, ki jih podjetje s svojim notranjim ustrojem daje svojim strankam. Te elemente potem v fazi kreativnega procesa izrazimo z grafičnimi elementi: s podobo znaka, z uporabljenimi tipografijami, z barvnim sistemom in sistemsko urejenimi postavitvami.

Formitas tim na malo drugačen način (umetniška slika, ki sloni v Formitasovih sprejemnih prostorih)

(Vir: Formitas)

VB: Pa poglejmo konkretni primer: kako ste začutili Vibacom preden ste se lotili celostne podobe?

MT: Ker z Vibacomom že dolgo sodelujemo in se dobro poznamo, sem imel kot strateg nekoliko lažje delo. Imel sem že večino odgovorov, ki se nanašajo na vse tiste elemente, o katerih sem govoril prej. Slika podjetja je bila jasna, Vibacom ima jasno vizijo in vrednote, zato ni bilo težko zapisati bistvo. Nekaj pogovorov, klepet ali dva v podjetju, klepet ali dva z »zunanjim svetom« ti ponavadi le potrdita razmišljanje o bistvu podjetja, do katerega si prišel v svojem timu. In pri prenovi Vibacomove podobe je bilo tako. Formitas-Vibacomov tim je bilo kar nekaj ljudi. Avtorici nove celostne podobe sta oblikovalka Petra Matijevič in umetniška direktorica Deidra Jovanović v sodelovanju s kreativno direktorico Ano Ivandič. Poleg mene v ekipi sodelujeta še Valerija Križnik in Tilen Žagar.

Sicer pa: devet let (medsebojnega) spremljanja ti da ogromno. V fazi osredotočenega razmišljanja o jedru Vibacoma se je ekipi zapisala misel, ki smo jo prenesli v novo obliko: »Dobre energije so v nas in povsod okoli nas, le začutiti jih moramo in se prepustiti toku, da nas odpeljejo tja, kjer se odpre vedno nova pot.« To je – preprosto – Vibacom. Verjamem, da ni partnerja Vibacoma, ki bi lahko temu stavku oporekal in vem, da vsi v Vibacomu čutijo tako.

Evolucija Vibacomovega logotipa

(Vir: Formitas)

VB: Kako ste razvijali novi logotip in kateri elementi so zajeti v novi podobi?

MT: Hm ... jedro Vibacoma smo »narisali«. Statičnost prejšnjega logotipa smo spravili v gibanje in mu dodali energijo. Ker je potrebno energije začutiti, smo oblikovali več energij, vseh sedem temeljnih energetskih nivojev v različnih oblikah in v njihovih barvah, glede na tok trenutka, tok podjetja, tok prihodnosti. V svobodi, da slediš tisti poti, ki je v različnih situacijah za tvoje podjetje najbolj optimalna. Vse energije združene v Vibacomu, kjer vsak člen Vibacoma v vsakem trenutku sam sledi energiji trenutka in energiji podjetja, za katerega dela.

VB: Ali je sploh modro razviti nov logotip v času t.i. krize?

MT: Izhajajoč iz tega, da je potrebno uvajati spremembe takrat, ko se podjetje in/ali njegovo okolje spreminja, tu sploh ni vprašanja. Moja teza je obratna. V času krize je najbolj modro razviti nov logotip, saj se okolje, v katerem podjetje deluje najbolj hitro spremeni. V pol leta »krize« so se spremenile temeljne vrednote v celotni družbi. Vsi skupaj že tečemo na drugačnih progah, z drugimi cilji in načini. Marsikaj kar je do včeraj veljajo, danes ne velja več. In te spremembe vplivajo na dojemanje in razumevanje podjetij in znamk. Če podjetje zase ali za svojo znamko pravočasno ugotovi, kje so ključne spremembe, mora to sporočiti okolju. In če govorimo o podjetju v storitveni dejavnosti, če govorimo o pomenu njegove identitete in njegove korporativne znamke, potem je sistem celostne grafične podobe mati komunikacij ...

Related articles by Zemanta

• Advertising: Marketers Lend Voices to Show Support for the Disabled (nytimes.com)
• A New Year, A New Challenge (morethanadvertising.com)